Zgodovina kriptovalut

Sol, školjke, kovanci iz kovine, papirnati bankovci, številke v računalniku banke: denar je že večkrat spremenil obliko. Nespremenjeno ostaja le to, da ga ljudje sprejemajo, ker so se tako dogovorili.

V osemdesetih letih 20. stoletja je bila večina denarja že digitalna, a le kot vpisi v evidencah bank. Nekateri računalničarji so si zastavili drznejše vprašanje: ali bi lahko obstajala digitalna gotovina, ki bi jo ljudje drug drugemu pošiljali neposredno prek omrežja, brez banke kot posrednika?

Trajalo je skoraj 30 let in več neuspelih poskusov, preden je Bitcoin pokazal, kako bi to lahko šlo. Ta lekcija govori o poskusih, ki so bili prej, in o tem, zakaj se niso obdržali.

Podjetje DigiCash je leta 1989 ustanovil kriptograf David Chaum. Njegov „eCash“ je ljudem omogočal spletna plačila z visoko stopnjo zasebnosti, in sicer s premišljeno vrsto digitalnega podpisa. Nekaj bank ga je preizkusilo, vendar se je pridružilo premalo trgovin in uporabnikov, podjetje pa je leta 1998 šlo v stečaj.

Storitev e-gold, ki je začela delovati leta 1996, je ljudem omogočala, da so imeli in pošiljali sredstva na računih, kritih z zlatom v trezorjih. Zrasla je do več milijonov računov, a so jo uporabljali tudi kriminalci. Leta 2007 so ameriški tožilci obtožili njene upravljavce, storitev pa so pozneje zaprli.

Oba sta imela isto šibko točko: eno podjetje. Ko je podjetje propadlo ali so ga zaprli, je denar prenehal delovati.

Isto fotografijo lahko po e-pošti pošljete desetim prijateljem, ker je datoteke mogoče kopirati. Če je digitalni kovanec le datoteka, kaj vam preprečuje, da z njim plačate v dveh trgovinah? To je problem dvojne porabe.

Vsi sistemi iz te lekcije so ga rešili na enak način: podjetje, ki so mu ljudje zaupali, je vodilo edino evidenco o tem, kdo je kaj porabil. To je delovalo, pomenilo pa je tudi, da je lahko podjetje propadlo, da so vanj vdrli ali da so ga zaprli, in z njim je izginil tudi denar.

Odprto vprašanje naslednjega desetletja je bilo, ali lahko neznanci na internetu vodijo eno skupno evidenco brez takšnega podjetja. Kako je to vprašanje rešil Bitcoin, razloži lekcija Problem dvojne porabe iz tečaja Bitcoin, korak za korakom.

V devetdesetih letih 20. stoletja si je skupina programerjev, ki jim je bila zasebnost zelo pomembna, tako imenovani cypherpunki (cypherpunks), izmenjevala zamisli na e-poštnem seznamu.

• Hashcash (Adam Back, 1997) je od računalnikov zahteval, da pred pošiljanjem e-pošte opravijo malo dela, da bi bila neželena pošta dražja. Ta zamisel, imenovana dokaz o delu (proof of work), je pozneje postala temelj rudarjenja Bitcoina.
• b-money (Wei Dai, 1998) je opisal denar, ki ga namesto banke vodi skupina udeležencev.
• Bit Gold (Nick Szabo, zasnovan leta 1998) je dele dokaza o delu povezoval v verigo.

Nobena od teh zamisli ni zaživela kot delujoč denar. Bela knjiga Bitcoina iz leta 2008 pa navaja tako Hashcash kot b-money in je te dele združila v en sistem.

Zapomnite si:

• Digitalno gotovino so poskušali ustvariti že dolgo pred Bitcoinom: DigiCash (1989) in e-gold (1996) sta bila odvisna od enega podjetja.
• To podjetje je bilo potrebno, da bi preprečili dvojno porabo, hkrati pa je bilo tudi šibka točka.
• Zamisli cypherpunkov, kot sta Hashcash in b-money, so postale gradniki Bitcoina.

Kako deluje Bitcoin: tečaj Bitcoin, korak za korakom se začne z lekcijo 2008: zakaj je nekdo ustvaril Bitcoin.

Sledi: Rojstvo Bitcoina in prvi trg.