Osnove o kriptovalutah

Ana živi v Lizboni. Njen prijatelj Ben živi v Chicagu. Ana mu dolguje denar za vstopnice za koncert in se odloči, da mu bo plačala v kriptovalutah. Pri tem plačilu ne sodeluje nobena banka. Kdo torej poskrbi, da plačilo prispe, da Ana denar res ima in da ga ne more porabiti dvakrat?

V tem poglavju Anino plačilo spremljamo korak za korakom, in sicer z izmišljenim kovancem Examplecoin (EXC). Koraki potekajo podobno pri Bitcoinu, Ethereumu in večini drugih omrežij. (S kriptovalutami se šele spoznavate? Začnite z lekcijo Kaj so kriptovalute? Celotna slika.)

Ana ima na svojem naslovu 2 EXC. Benu želi poslati 0,5 EXC.

Anina denarnica napiše kratko sporočilo: „Premakni 0,5 EXC z naslova A na naslov B. Provizija: 0,002 EXC.“ Benov naslov je dolg niz črk in številk, ki ji ga je poslal, nekaj podobnega kot številka računa.

Nato denarnica sporočilo podpiše z Aninim zasebnim ključem. Digitalni podpis matematično dokazuje, da je lastnik naslova A odobril natanko to plačilo, sam ključ pa pri tem ostane skrit. Če bi kdor koli spremenil le eno števko zneska ali naslova, se podpis ne bi več ujemal.

Če bi Ana uporabljala skrbniško aplikacijo, bi v njenem imenu podpisali sistemi ponudnika. Preostanek poti je enak.

Anina denarnica pošlje podpisano sporočilo v omrežje. V nekaj sekundah doseže na tisoče računalnikov, ki jim pravimo vozlišča. Vsako vozlišče samostojno preveri tri stvari:

• Ali se podpis ujema z naslovom A?
• Ali je na naslovu A res vsaj 0,502 EXC?
• Ali ti kovanci še niso bili porabljeni kje drugje?

Če katero koli preverjanje ne uspe, vozlišča plačilo zavržejo. Če plačilo prestane vsa preverjanja, počaka v vrsti nepotrjenih transakcij, ki ji pogosto pravimo mempool. Benova denarnica ga morda že prikazuje kot „v obdelavi“, vendar še ni poravnano.

Tretje preverjanje reši star problem digitalnega denarja: kopirati datoteko je lahko, porabiti isti kovanec dvakrat pa ne.

Nato rudar ali validator izbere čakajoča plačila, običajno tista z višjimi provizijami, in jih združi v nov blok. Ko omrežje ta blok sprejme, je Anino plačilo zapisano: to je njegova prva potrditev. Provizija 0,002 EXC pripade tistemu, ki je blok dodal (v nekaterih omrežjih, na primer pri Ethereumu, se del provizije namesto tega uniči oziroma „sežge“).

Vsak naslednji dodani blok pomeni še eno potrditev in z vsako je plačilo še težje razveljaviti. Koliko časa to traja, je odvisno od omrežja. Pri Bitcoinu nov blok nastane približno vsakih 10 minut in številne storitve počakajo na več potrditev. Pri Ethereumu (stanje leta 2026) nov blok nastane približno vsakih 12 sekund, plačila pa veljajo za dokončna po približno 13 minutah.

Ko je plačilo potrjeno, je v knjigi zapisano tole:

• Naslov A: 2 EXC − 0,5 EXC − 0,002 EXC provizije = 1,498 EXC
• Naslov B: +0,5 EXC
• Ustvarjalec bloka: +0,002 EXC provizije

Pri tem velja opaziti tri stvari. Nihče ga ni odobril, potrdila sta ga le Anin podpis in pravila omrežja. Je javno: vsak lahko vidi, da je naslov A poslal 0,5 EXC na naslov B, ne pa tudi, kdo sta lastnika. In je dokončno: če bi Ana Benov naslov vpisala narobe, denarja ne bi mogla vrniti nobena banka.

Zato vas denarnice prosijo, da naslove dvakrat preverite, in zato veliko ljudi najprej pošlje majhen testni znesek.

1. Podpis: ključ pošiljatelja odobri natančno določeno sporočilo.
2. Preverjanje: neodvisna vozlišča preverijo podpis, stanje in to, da nič ni bilo porabljeno dvakrat.
3. Zapis: rudar ali validator ga doda v blok; vsak nov blok doda potrditev.

Za plačilo ni odgovoren nihče, zato ga tudi nihče ne more razveljaviti. Pred pošiljanjem vedno preverite naslov in omrežje.

Sledi: če nihče ni glavni, kdo potem upravlja omrežje? Preberite lekcijo Decentralizacija: kdo ima glavno besedo?